Kratka predstavitev kočevske

Kočevska je gozdnata kraška pokrajina ob slovensko-hrvaški meji s specifičnimi zgodovinskimi in geografskimi danostmi. Osrednji del Kočevske upravno sodi v občino Kočevje, ki je s površino 555,4 km2 največja slovenska občina. Zaradi visoke gozdnatosti pa je občina Kočevje hkrati tudi redko naseljena. V 74 naseljih živi 16.500 ljudi, od tega skoraj 9.000 v mestu Kočevje, ki je edina mestna naselbina celotnega območja.

Kočevska pokrajina sodi med najbolj naravno ohranjene predele Slovenije in Srednje Evrope. V obsežnih gozdovih, med katerimi prevladujejo dinarski jelovi in bukovi gozdovi, ob mnogih drugih živalskih vrstah živijo tudi vse tri velike evropske zveri: medved, volk in ris. Medved velja celo za neuradni simbol teh krajev. Bogastvo neokrnjene narave s številnimi kraškimi jamami v senci dopolnjuje še soteska reke Kolpe, ene najlepših slovenskih rek. Zato Kočevsko z njenimi ohranjenimi pragozdovi vse več ljudi odkriva kot naravni biser. Znova, kajti že pred drugo svetovno vojno so območje med Kočevsko Reko in Kolpsko dolino, ki se ga je prijelo ime Kočevska Švica, obiskovali popotniki iz domovine in tujine. Mimogrede, tod najdemo tudi najjužnejše rastišče narcis na Slovenskem.

Zgodovinsko začetki današnje Kočevske segajo v obdobje na prehodu s 13. na 14. stoletje, ko so grofje Ortenburški do takrat pretežno nenaseljeno območje začeli poseljevati sprva s slovenskimi, nato pa še z nemškimi naseljenci iz Zgornje Koroške in Vzhodne Tirolske. Ime Kočevja se v listinah prvič pojavi leta 1363, leta 1471 pa je cesar Friderik III. naselju podelil mestne pravice. Takrat je nad Kočevjem že stal grad Fridrihštajn, v katerem sta kratkotrajno srečo zaužila Friderik Celjski in Veronika Deseniška. Konec 18. stoletja je Kočevje pod rodbino Auersperg pridobilo status vojvodine. Na mogočni rod še danes spominja vojvodska klop v mestni cerkvi, delu znamenitega dunajskega arhitekta Friedricha von Schmidta.

Z izselitvijo večine kočevskih Nemcev, ki so se v zimi 1941/1942 na Hitlerjev ukaz preselili na domove izgnanih Slovencev na Spodnjem Štajerskem, je nemški jezikovni otok na Kočevskem po več kot 600 letih prenehal obstajati. V vojnih vihrah in povojnem obdobju je bila uničena več kot polovica kočevskih naselij in mnogi kulturni spomeniki. Nanje spominjajo samo še skromni ostanki, ki jih vse bolj prerašča gozd.

Na izpraznjenem ozemlju se je po izselitvi nemškega prebivalstva razvilo partizansko gibanje. Prav zato so v dvorani današnjega Šeškovega doma partizani oktobra 1943 pripravili zasedanje Zbora odposlancev slovenskega naroda, edinega tovrstnega predstavniškega telesa v tedanji okupirani Evropi. Eno ključnih vlog je Kočevska, ki so jo po drugi svetovni vojni zaznamovale velike slovenske travme, od množičnih pobojev do političnih kazenskih taborišč in skrivnostnega zaprtega območja okoli Gotenice, odigrala v tudi obdobju osamosvajanja Slovenije, saj so bili tukaj postavljeni temelji vojske nastajajoče slovenske države. Čas samostojnosti je zaznamovan z gospodarskim nazadovanjem, tako da danes Kočevska sodi med razvojno najšibkejše regije v državi.

A radovednemu obiskovalcu lahko nudi veliko. Ne le tisti, ki jih privlači narava, tudi drugi bodo na Kočevskem prišli na svoj račun, pa najsi bo to ob sramotilnem stebru v Predgradu, pod pravljično steno Bilpe, kjer je že Valvasor v skalovju uzrl hudičev obraz, ali pa ob pogledu na naš drugi največji grajski kompleks v Kostelu ter v senci najdebelejšega slovenskega oreha na Kočevski Reki, ob katerem je država kot povračilo za povojno uničevanje kulturne dediščine postavila novo cerkev, po mnenju mnogih obiskovalcev enega najlepših sakralnih objektov novejšega časa. In če vas zanima, kje se je rodil eden od očetov slovenske narodne zastave, ali pa, kako je Peter Klepec pridobil svojo strašansko moč, boste odgovore prav tako našli na Kočevskem. Sicer pa, kaj bi govorili: pridite in se prepričajte sami.