Roška žaga

Sredi prostranih gozdov na roški planoti so leta 1894 zgradili veliko parno žago. Ugotovili so, da je lažje prevažati razrezan les kot pa cele hlode. V letu 1893 sta bili zgrajeni kočevska in dolenjska železnica. To je prineslo temu področju možnosti za hiter razvoj, hkrati pa omogočilo izkoriščanje do tedaj zaprtih gozdov na Rogu. Zgradili so tudi ceste za prevoz žaganega lesa, posebna zanimivost pa je bila za takratne čase gozdna železnica. Kar 35 km ozkih tirov so položili, po njih so parne lokomotive dovažale les iz okoliških gozdov na žago.Glavni proizvod so bile deščice, »tavolete«, za zabojčke za južno sadje. Žago je poganjal močan parni stroj z 250 KS . Preko 63m dolge pogonske osi je stroj poganjal 13 polnojarmenikov in 17 krožnih žag.

Na žagi je delalo okrog 250 delavcev, ki so letno razžagali do 40.000m3 lesa. Za oskrbo z vodo so potegnili več kilometrov cevi od izvira tik pod vrhom Roga, ker pa tudi to ni bilo dovolj, so zbirali deževnico z velikimi strehami na pobočjih bližnjega hriba, kjer sta še danes vidna dva ogromna zbiralnika. Na žagi je bilo kar veliko objektov: žagalnice, delavnice, parilnice in sušilnice za les, bivalne barake, menza in seveda kantina, kjer je ostal večji del težko prigaranega denarja.

Po dolgih letih dela, takšnih in drugačnih pretresov in menjavah lastništva, so pomanjkanje vode ter seveda svetovne gospodarske krize in sesutje trga z južnim sadjem, povzročile ustavitev žage leta 1932. Po skoraj štirih desetletjih je na roški planoti utihnil ropot »gatrov« in kmalu zatem so odpeljali vse, kar se je dalo razstaviti, stavbe so podrli. Danes nas na tiste čase spominjajo le še ostanki temeljev nekaterih zgradb, ostanki železnice, kupi še ne preperele žagovine in orumenele fotografije. Baje pa so še pred nekaj leti na nekem stranskem tiru zakotne železniške postaje v Bosni videli eno izmed lokomotiv iz Roga.


«