Željnske jame

Željnske jame so priložnost za sprehod v skrivnostno kraško podzemlje in potovanje v kameno dobo. Veliko zgodb bi povedali mogočni oboki: o školjkah na dnu morja; o gorah in vodah, ki so tisočletja dolble jame; o ledenodobnem lovcu, ki je ukresal prvi ogenj v zavetju jamskega vhoda…

Poleti nas bo očarala igra svetlobe in senc, morda pa so jame najlepše pozimi, ko s stropa in tal zrastejo krhki ledeni kapniki.
Prvi je Željnske jame raziskal dvorni matematik in naravoslovec J. A. Nagel ob popisu naravnih znamenitosti tedanjih avstrijskih dežel. Svojemu delu Opis naravnih znamenitosti Kranjske iz leta 1748 je priložil tudi načrt Željnskih jam pri Kočevju, ki je tako med najstarejšimi načrti jam na Slovenskem.

1600 m dolg vodoraven jamski sistem z vodnim tokom poteka tik pod površjem. Morda v celoti še ni odkrit, prav gotovo pa je bil nekoč še obsežnejši, saj je dolina pred vhodom v Cigansko jamo ostanek nekdanje ogromne podzemne dvorane. Jamski strop, s številnimi udori in naravnimi mostovi, je debel le 2-5 metrov. Mogočni jamski rovi so le mestoma zasigani. Usedline, razkrite ob arheoloških izkopavanjih, pričajo tudi o dolgotrajnih poplavah.

Jamski sistem sestavlja več med seboj povezanih jam med Šalko vasjo in Željnami. Skozi najlepši in najlaže dostopen del jam vodi krožna pešpot, ki v podzemlju ni posebej označena. Številni stropni udori so kot strešna okna za osvetlitev.
Sistem Željnskih jam je bil včasih prehoden in je imel značaj razvejanega tunela od Ciganskih jam do Jame pri koritu. Prehod skozi rove, po katerih teče Rudniški potok, danes onemogoča židko blato, ki je nastalo iz odloženega premogovega prahu.

Celoten jamski sistem je danes močno poškodovan. Lahka dostopnost jam je privabljala številne obiskovalce, ki so si svetili z baklami in zadimili sigo, lomili kapnike, pisali po stenah ali pa v jamah našli odlagališče za najrazličnejše odpadke. Premogov prah, ki ga je v jame naplavil Rudniški potok, je zamašil rove in prizadel nekdaj bogato podzemno favno. Tako je izginila tudi človeška ribica, ki jo sedaj iz podzemlja naplavijo le visoke vode.

Nekdaj so jame naseljevali Romi in jih uporabljali kot bivališče ali pa kot hlev za konje. Del jamskega sistema Željnskih jam je tako dobil ime Ciganske jame.

Arheološka izkopavanja med leti 1963 – 1976 so odkrila, da je pred skoraj 20.000 leti v Ciganski jami živel ledenodobni človek.
V izkopu pri jamskem vhodu – svetlobe v zadnjem delu jam v pradavnini očitno še ni bilo – so našli ostanke oglja, živalskih kosti in preko 1400 predmetov. Največ je neuporabnih odbitkov, od kamenega orodja pa so pogosta strgala, kline, praskala ter nekaj koščenih šil. To priča o lovski postojanki. Kosti alpskega svizca in severnega jelena potrjujejo, da je bila takrat klima prehladna za gozd. Pokrajina je imela značaj tundre, alpski ledeniki so segali daleč v doline.
Željnske jame so na seznamu najpomembnejše naravne dediščine Slovenije.


«